»Kako je to sploh mogoče? Mar nismo že dovolj pretrpeli? Zakaj ne moremo najti varnosti v Sloveniji za ljudi, ki so jim bile kršene najosnovnejše pravice, ki so bili poškodovani in trpinčeni. Ministrstvo nas hoče vrniti v ta pekel. Vrniti hoče celo družine z majhnimi otroki, bolne in poškodovane. Vsi vemo, da na Hrvaškem ni pravičnega azilnega postopka. Kaj lahko sploh storimo, če nas vrnejo? Deportacija na Hrvaško je za nas kot smrtna obsodba.«
»Ni sprejemljivo, da pravijo, da je zdaj na Hrvaškem vse drugače, ker so vstopili v schengensko območje. Iz lastnih izkušenj vemo, da ravnajo še vedno enako, Hrvaška nima funkcionalnega azilnega sistema. Hrvaška policija je do beguncev nasilna.«
»Žepnina, ki jo prejemamo za stroške, znaša le osemnajst evrov. Simbolična vsota, ki z leti ostaja nespremenjena. Zagotovo se zavedate, da to ni dovolj za dostojanstveno življenje v vaši državi. S temi osemnajsti evri ne moremo kupiti niti najosnovnejših potrebščin, vsota ni bila določena z upoštevanjem kakršnih koli realnih cen, niti se ne spreminja z inflacijo.«
»Da težko dostopamo do primernega zdravstva, da nimamo zadostnega pravnega zastopstva, da ne moremo odpirati bančnih računov ... Poleg tega že leta zahtevamo, da se nam v času postopkov dovoli delati. Vaš odgovor je vsakič enak: imamo zvezane roke, nič se ne da narediti.«
»V že tako restriktiven azilni sistem so bile namreč v zadnjih mesecih s spremembami zakona o mednarodni zaščiti vpeljane številne dodatne omejitve, kot so omejitev gibanja na občino, policijska ura …«
